Domov » O knjigi Orlek in Orlečani » Predstavitev knjige v Trebčah

Predstavitev knjige v Trebčah

Predstavitev knjige Orlek in Orlečani v Trebčah, 20. maja 2013

Predstavitev knjige v Trebčah
Predstavitev knjige v Trebčah

Da bo knjiga Orlek in Orlečani predstavljena v Trebčah, je bilo že na začetku samo po sebi umevno. Že med nastajanjem knjige so veliko informacij, podatkov in slikovnega materiala prispevali prav Trebenci.

Pred 2. svetovno vojno je bil to enoten kulturni in življenjski prostor. Ljudje so živeli skupaj. Skupaj so pasli krave, mlekarice so skupaj hodile v Trst. Kot so znali povedati Trebenci, so se mlekarice nazaj grede ustavljale v gostilni “Garage”, kjer je delala Furlanka Marjuti. Ko je videla prihajati mlekarice je rekla: “Butti pasta, che arriva Trebic e Orlečan”

Med seboj so se tudi poročali. Vse fešte so delali skupaj. Znano je bilo, da je bila po vsaki fešti obvezna barufa. Če ni bilo Trebencev na fešto, so ti radi vprašali: “Kako je b’lo?” in Orlečani so rekli: “Je b’lo kar je b’lo, je manjkala barufa”.

V knjigi je opisan tudi kratek sestavek o Danilu Kralju – Polonči, ki je v Orleku vodil pevski zbor in ansambel, ki so mu rekli Diletanti, kar pa ni imelo slabšalnega pomena.
V Šaljivih zgodbah so opisane dogodivščine v zvezi s Trebenci. Ti so hodili skozi Orlek v Sežano na sejme. In prav v tej zvezi se je zgodila marsikatera anekdota, ki se je starejši še danes spominjajo in se ob njih hudomušno smejijo.
Tako pestro življenje je pogojevala ugodna lega teh krajev. Z določitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo leta 1947 je bilo vse navedeno sodelovanje prekinjeno vse do leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila in je postalo gibanje ob mejo bolj svobodno.

Od leta 2007, ko je padla še “fizična” meja, so se niti prijateljstva začele zopet prepletati.
Z obnovitvijo pešpoti Trebče – Orlek, se vse več Trebencev in Orlečanov sprehodi v sosednjo vas. Prebivalci, ki so nekdaj živeli v Italiji, so si v Orleku zgradili hiše in tako postali Orlečani.

Predstavitev knjige je uredila predsednica ZSKD – Sonja. Zgodila se je v “hiški uad Ljenčice” v Trebčah št. 20, ki je preurejena v muzej.
Sprejeli so nas toplo, kot stare prijatelje. Prostor so prijetno uredili, da smo se počutili kot doma.

Prisotne je nagovoril Dušan Savov, v programu so sodelovali: Maurizio Marchesich na harmoniki, Erik Birsa na flavti, Kosovelovo poezijo je brala Olga Husu, ki je tudi vodila pogovor z avtorico.

Ustvarjalci programa so bili na ognjišču. Obdajali so jih predmeti. ki so jih naši predniki nekoč uporabljali v vsakdanjem življenju, kar je lepo sovpadlo z vsebino knjige. Ob zvokih starih narodnih pesmi, se je utrnila marsikatera solza.

Pogovor je stekel kot bi se poznali od vedno. Kot je bilo razbrati iz pogovorov, je ostalo še veliko snovi, ki bi jo lahko vključili v knjigo. Mogoče pa bo kdaj priložnost tudi za to.

Pri ogledovali knjige, je marsikdo prepoznal Orlečane, s katerimi so se družili, pa jih žal ni več med nami, a zahvaljujoč knjigi, bodo ostali z nami za vedno.

Fotografije: Zdravko Husu